Solato smo že spoznavali na tej spletni strani. Spoznali smo vse od tega, kako jo gojimo, kateri so njeni dobri in slabi sosedje, ter kako nam lahko pomaga, na poti do boljšega zdravja. Sedaj pa je čaas, da spoznamo še njene zanimivosti iz daljne zgodovine. Zanimiv članek sem našla na mercatorjevi spletni strani, kjer je opis njene zgodovine, ter vse njene zanimivosti, ki jih zagotovo še niste vedeli.
Solata je zanimiva dama, ki se že dolgo elegantno in v mnogoterih oblikah šopiri na naših mizah. Kakšna je njena zgodba? Skriva za svojimi nešteto frizurami kakšno pikantno skrivnost? Posvetimo se ji za par trenutkov.
Izraz za solato izvira iz latinščine. Rimljani so imeli navado jesti surovo zelenjavo, začinjeno s kisom, oljem in slanico – torej nič drugače kot mi danes. Jed so imenovali herba salata, kar bi v dobesednem prevodu pomenilo (p)osoljena trava. Izraz in jed se obdržita in se v 14. stoletju uporabljata kot salade v stari francoščini in salad ali sallet v angleščini. Francozi in Angleži so potem družno prevladali svetu in tudi besedo solata ponesli v svet.
Prvi zapisi o solati in njej podobnih vrtninah segajo v 4. stoletje pr. n. št., ko se Aristotel razpiše o blitvi in njenih zdravilno-hranilnih učinkih. Hipokrat je tisti mož, ki je svetoval, naj se zelenjava uživa pred obrokom, sicer se ne prebavi dobro. Njegovi nasprotniki pa trdijo, da je edini smotrni čas za zelenjavo po obroku. Odtlej je človeštvo razdeljeno na dvoje, sprave pa še kar ni na vidiku. V času antike se pojavijo prvi zapisi o zametkih solat, kot jih poznamo danes. Po dokončnem razpadu rimskega imperija okoli 476 n. št. uživanje solate drastično upade. Mračni srednji vek pač. Solata spet dobi svoje mesto v prehrani Evropejcev v 11. stoletju, ko ljudje v solatno posodo vnesejo tudi cvetlice in še več različnih vrtnin. Konec 16. stoletja začnejo poročati o zdravilnih učinkih hrena, ki se zato kmalu pojavi tudi v solatah. Da je solata že povsem domača v družbi in jeziku, dokazuje Shakespearov idiom, ki ga je skoval v začetku 17. stoletja – salad days označuje človekovo mladostno obdobje, polno zagnanosti, idealizma, in nepremišljenosti.
Slovenske inačice ni, a tudi pri nas rečemo, da je nekdo še čisto zelen. V 17. stoletju se solatno področje povsem razživi, solate postanejo kompleksnejše, veliko je eksperimentiranja s prelivi, za katere John Evelyn leta 1699 v svoji študiji Acetaria: A Discourse on Sallets ugotovi, da so pravzaprav oni nosilci okusa. V 17. stoletju kraljem prvič pripravijo solate, v katerih so tudi koščki mesa. Leta 1756 Francozi povedejo v bitki za prevlado med najslastnejšimi solatnimi prelivi – po bitki za Menorko, ki se odvija v pristanišču Máhon, namreč kuhar francoskemu generalu kot zmagovalno polivko za solato ponudi majonezo. Od tod menda tudi njeno ime. V Ameriki se nad solatami navdušijo šele po državljanski vojni ob koncu 19. stoletja. Ustvarjalnosti s prelivi in dodatki ni meja, zadeva gre tako daleč, da konec 19. stoletja zagovornik telovadbe, zmernosti in vzdržnosti dr. Dio Lewis (ki mimogrede izumi še vrečo za sedenje beanbag) predlaga popolno prepoved solatnih prelivov, ker naj bi bili preveč okusni. V poznih 60-ih se v velikih ameriških mestih odpirajo prve restavracija s solatnimi bari, kjer strežejo najrazličnejše solate tudi kot samostojni obrok. V drugi polovici 20. stoletja solato nenadoma pograbi industrija zdrave prehrane, ki se osredotoča predvsem na žensko populacijo – tisto, ki naj bi bila nenehno na shujševalni dieti. Solata postane ambasadorka zdrave in nizkokalorične prehrane, ki ima v sebi čisto vse … razen okusa. V restavraciji naročiti samo solato se skorajda ne spodobi več, sicer je človek hitro ožigosan za stiskača ali celo poženščenca! Zelo zabavno je ta fenomen ponazoril Jerry Seinfeld v svoji kultni humoristični nanizanki Seinfeld.
