Ker je pust pregovorno “masten okrog ust“, so značilne jedi večinoma mastne, sladke in ocvrte, bolj malo ljudi pa ve, da imajo tudi velik simbolni pomen: privabljajo obilno letino in so še zadnji kalorični zalogaj pred 40-dnevnim velikonočnim postom. Prav tako številni ne vedo, da krofe poznajo domala po vsem svetu, le da imajo v drugih kulturah nekoliko prilagojeno obliko in povsem drugačna imena.
Čeprav so na voljo skozi vse leto, si večina krofe tradicionalno privošči bolj kot ne samo v času okrog pusta. To pecivo iz kvašenega testa, ocvrto v olju, polnjeno z marmelado, čokolado ali vanilijevo kremo in posuto s sladkorjem v prahu, velja za tipično pustno sladico, ki naj bi po starih vražah v kombinaciji s kurenti odganjala zimo in privabljala obilno letino. Nekoč, še preden se je uveljavil julijanski koledar, so bili glavna dobrota praznovanja novega leta, ki je nastopilo v pomladnem času, pozneje so postali del tradicionalnega nekoliko bolj mastnega jedilnika v času pred 40-dnevnim velikonočnim postom.
Legend o tem, kako so nastali krofi, kot jih poznamo pri nas, je veliko. Nekateri pravijo, da naj bi jih kot prva okrog leta 1960 ocvrla dunajska slaščičarka Cecilia Krapf, kar bi pojasnilo tudi njihovo današnje ime (Avstrijci jim pravijo Krapfen, podobno tudi pri nas na Koroškem – krapi); drugi trdijo, da naj bi jih pripravljali že v kuhinjah starih Rimljanov. Stara legenda pravi, da naj bi nastali po nesreči, ko je neka nesrečno zaljubljena kuharica testo za kruh pomotoma vrgla v vroče olje in ker ji ga je bilo škoda zavreči, ga je pač ocvrla z obeh strani.
Etnologi so si vsekakor enotni, da so krofi k nam prišli sredi 19. stoletja iz sosednje Avstrije, kar pojasnjuje tudi njihovo originalno slovensko ime – dunajski krofi. Čeprav naj bi avstrijski prvi zapisi o krapfih oziroma krofom podobnem pekovskem pecivu segali že v 9. stoletje (krapp naj bi bil takrat pridevnik, pomenil pa naj bi ‘globoko ocvrto’), pa naj bi se uživanje tega peciva dodobra razširilo v dunajski dvorni kuhinji v začetku 19. stoletja. Takratni krofi naj bi bili veliko manjši od današnjih, ocvrti pa naj bi bili na maslu in nadevani z brusnično ali marelično marmelado.
A to, kar so v Avstriji Krapfen, so v Nemčiji pa tudi v delih Nizozemske in Francije Berliner Pfannkuchen. Gre za tako rekoč identično različico krofov in kot je v obeh nemško govorečih državah v navadi, se tudi pri krofih Avstrija in Nemčija kregata okrog tega, kateri so jih pripravili prej. Z njimi je povezana celo urbana hudomušna legenda, ki pravi, da ameriški predsednik John F. Kennedy ob obisku Berlina leta 1963 s svojim znamenitim stavkom ‘Ich bin ein Berliner’ v resnici ni želel povedati, da je Berlinčan, temveč da je krof. No, v tem najbrž ni niti kančka resnice.
vir: OKUSNO.JE
