Pod bremenom obilice znanstvenih dokazov, ki potrjujejo, da shujševalne diete (še posebno na dolgi rok) ne pomagajo več kot 95 % klientov, so številni dietetiki, nutricionisti, fitnes trenerji in drugi prehranski strokovnjai postali močno antidietno nastrojeni.
V nadaljevanju povzemamo le nekaj izmed dobrega ducata mnenj priznanih ekspertov, ki so jih zbrali pri Buzzfeedu. Pri tem nas je še posebno zanimalo, na kakšne pristope prisegajo po novem.
Rachael Hartley, dietetičarka, ki s klienti iz cele ZDA dela prek spleta:
- »Moj pristop k delu s klienti je zelo nevtralen. S tem mislim, da me bolj kot številke na tehtnici zanima njihov način razmišljanja in vedenja. Vsem tistim, ki se jim moj način dela zdi nenavaden, pa običajno razložim, da teža v resnici ne diktira zdravja ter da je praktično nemogoče določiti, katera teža je za nekega posameznika optimalna. Diete pa enostavno ne delujejo. Kar 95 do 97 odstotkov tistih, ki skušajo shujšati s pomočjo restriktivnih diet, je na koncu neuspešnih. Svoje kliente zato učim novih, bolj zdravih navad, telesu pa nato pustimo, da se samo uravnovesi na sebi primerno optimalno težo. Do teh spoznanj sem prišla potem, ko sem leta in leta svoje kliente ’mučila’ z dietami, ki pa niso delovale. Videla sem kliente, ki so pridno sledili vsem zapovedanim spremembam, ko pa so z dieto prenehali, je vsa teža (in še kakšen kilogram viška) prišla nazaj. Enostavno ne razumem tistih, ki pri tej stari paradigmi še vedno vztrajajo. Če je nek pristop neučinkovit v tako visokem odstotku, zakaj za to na koncu krivimo ljudi in ne tega pristopa?«
Jonah Soolman, nutricionistka:
- »Dietni programi so pravila, ki umetno urejajo prehranjevanje klienta. Izdela se načrt obrokov, seznam dovoljene in nedovoljene hrane, postavi točkovni sistem in podobno. Pri dietah je vse samo črno-belo, vse ali nič. Po tem paradigmi velja, da tisti, ki ne upošteva vseh pravil, ki so mu vsiljene, ne mora uresničiti nobenega od zastavljenih ciljev. Pri nedietnem pristopu pa je drugače. Seveda imajo klienti najprej težave, da tak pristop sprejmejo, saj si ne predstavljajo, kako bi jim ekspert sploh lahko pomagal pri izgubljanju teže brez natančno predpisanih jedilnikov. Še bolj čudno postane, ko slišijo, da v nedietnem pristopu klientu dovolimo jesti vse in to brezpogojno. To, kar jih želimo naučiti, je, da pričnejo poslušati svoje telo. Njihovo telo namreč ve, kdaj je lačno in kdaj sito. Telo nam tudi sporoči, kdaj v hrani uživa in katera hrana mu povzroča težave. In namesto, da bi klientom neprestano očitali pomanjkanje volje ali odvisnost od hrane, jih prosimo, da se zazrejo globlje vase in se brez obtoževanja vprašajo, zakaj so ’posegli po priboljšku’, ko pa tisti trenutek niso zares lačni, ter: zakaj so si ’zaželeli’ prav te hrane in torej ne katere druge. Moj novi pristop je veliko bolj fleksibilen. Klientom ne vsiljujem več pravil, temveč delujem po ohlapnejših vodilih, pri katerih ni več paradigme vse ali nič.«
Christy Harrison, licencirana intuitivna svetovalka prehrane:
- »Pričela sem proučevati znanstveno literaturo in obiskovati izobraževalne konference, ko sem naletela na dokaze, kako učinkovita je tehnika ’intuitivnega prehranjevanja’. Postalo mi je jasno, da je klientom zares mogoče pomagati le znotraj antidietne paradigme. Tudi sicer svojim klientom nikoli nisem iz jedilnikov izločala določene skupine hrane, razen če tega ni zahtevala kakšna druga zdravstvena diagnoza, kot so alergije ali celiakija. Spoznala sem tudi, kako prefrigana je kultura diet. Zdaj, ko se je že skoraj zazdelo, da je dietni paradigmi za vedno odklenkalo, se je ta zakamuflirala v wellness. Kot zaprisežena antidietna profesionalka svoje kliente danes vztrajno svarim pred instagram influenserji in gesli, kot so: ’sprememba življenjskega stila, ki ni dieta’, saj ti skozi svoje nasvete ljudem vsiljujejo pravila, ki so nekoč veljala za programe z dietami.«
Natalie Katz, dietetičarka:
- »S tem področjem sem se prvič srečala, ko sem pričela delati v centru za zdravljenje prehranskih motenj. Tam sem spoznala, kaj pomeni biti obseden s številko na tehtnici, hrano in vitkostjo. Vse našteto je imelo negativen, s smrtjo povezan prizvok za kliente in njihove svojce. Tam sem se tudi priučila nedietnega in k zdravju usmerjenega pristopa pri delu s klienti. Osrednjo vlogo je pri tem izgubila tudi številka na tehtnici. H klientu sem pristopila v prepričanju, da vsakemu lahko uspe doseči stanje zdravja in dobrega počutja v kontekstu, ki v nobenem pogledu ne stigmatizira. Danes, ko povsem natančno vemo, kako negativen vpliv imajo v psihičnem in fizičnem oziru hujšanja s pomočjo diet, se mi zdi povsem neetično, da nekateri prehranski strokovnjaki še uporabljajo staro paradigmo diet, ki ne delujejo. Sama s klienti delam tako, da vse vrste hrane vidimo nevtralno, nato pa jih naučim, kako prisluhnejo svojemu telesu, prepoznajo signale lakote in sitosti, se naučimo zdravih veščin spoprijemanja s stresom in čustvenimi bolečinami, ponovno odkrijemo užitek dobrega obroka, igrivo raziščemo gibljivost telesa – in vse to mimo vsakršnega oziranja na trenutno težo. Svojim klientom želim v prvi vrsti pomagati do zdravja, jih na pozitiven način povezati s hrano, gibanjem in telesno samopodobo.
Lauren Anton, dietetičarka:
- »Pri delu s svojimi klienti te predvsem ne sodim glede na njihovo težo. Klientom pomagam s tehniko intuitivnega gibanja in jim ob tem ne omejujem določenih skupin hrane. Vse vrste hrane so dovoljene. Ne moremo namreč v naprej vedeti, katera vrsta hrane bo našla mesto v njihovem osebnem prehranskem vzorcu. S klienti najprej raziščemo, kaj najraje jedo (a ne zato, da bi jim nato to prepovedali), kaj njihovemu telesu naredi najbolje, pa tudi: kaj nahrani njihovo ’dušo’. Spoznamo tudi, ali si vzamejo čas, da si tekom dneva skuhajo obrok, pa tudi, ali si vzamejo čas, da obrok v miru pojedo, še najbolje v prijetni družbi najbližjih. Največjo razliko z dietne na antidietno paradigmo verjetno predstavlja prav inkluzivnost, ki ljudi ne sodi po njihovi teži. Sama sicer ne uporabljam termina ’nevtralno do teže’, saj se zavedam, da družba trenutno obilnost še vedno stigmatizira. In pred tem si ne gre zatiskati oči. Gre za problematiko, o kateri se bom s klienti zagotovo morala kar nekajkrat pogovoriti, še posebno, ko gre za kliente z znatnimi viški kilogramov. Prav te k meni vedno prinese želja, da bi jim pomagala shujšati. Za kar jih seveda ne krivim. Vem, kako pomembno se nam kot ljudem zdi, da iz družbe niso izločeni, da pripadajo. Pa vendar s svojimi klienti delam le tako, da jih v smeri iskanja več zdravja predvsem ozavestim za vedenja, ki jim škodijo. In teža pri tem nima nič. Če bo v procesu ozaveščanja telo izgubilo nekaj teže ali ne, bo to ’odločitev’ telesa in torej ne klienta ali mene. Hrana je lahko tolažba in hkrati vir življenja. Hrana pa je tudi izvor užitka. Del naših življenj je tako kot gibanje. Gibanje pa je proslavljanje čudovite sposobnosti vsega, kar zmore naše telo.«
vir: METROPOLITAN
