V zgodovini človeštva je mnogo primerov, ko so znamenite osebnosti neizmerno ljubile in častile svoje mačke. Victor Hugo je nežno ljubil svojega Gavroša, francoski državni sekretar, kardinal De Richelieu, je vse imetje zapustil svojim 14 mačkom, Ernest Hemingway je jedel za mizo skupaj s svojimi mačkami …
Na osnovi dognanj o medsebojnem energijskem delovanju med živalmi in človekom se je razvila animaloterapija, to je zdravljenje s pomočjo živali. Zdravilno delovanje živali na človeka je bilo človeštvu poznano že v pradavnini, danes pa to sposobnost živali potrjujejo tudi znanstvene študije.
Energija biopolja
Biopolje je informacijsko-energijska struktura, ki jo je Einstein imenoval edina stvarnost. Kot nekakšen energijski obroč obkroža vsako živo bitje, ima svojo informacijsko strukturo, ki jo tvorijo misli in čustva, ter energijsko strukturo, ki jo tvorijo fizikalni dejavniki, kot so toplota, vonj, zvok, barva, magnetna nihanja itd. Stanje našega biopolja se kaže v našem razpoloženju, zdravju, splošnem tonusu, fizični moči, odpornosti in tudi dovzetnosti do drugih biopolj. Biopolja živih organizmov vplivajo drugo na drugo v smislu pozitivnega ali negativnega delovanja oz. vpliva. V družbi z ljudmi z dobrim biopoljem se zato počutimo lepo, medtem ko nam v družbi ljudi z negativnimi biopolji ni prav prijetno.
Znanstveniki so dokazali, da je energija biopolja živali občutno nižja kot pri ljudeh. Zato lahko človek odda del svoje negativne energije ali tudi patologije živali, kajti šibkejše polje vsrka slabo energijo močnejšega biopolja. Verjetno so domači ljubljenci pogosto podobni svojim gospodarjem prav zaradi takšnega pretoka energij, ne pa zgolj zato, ker si jih izbiramo po svojem okusu. Strokovnjaki namreč menijo, da lahko pravilen izbor domače živali spremeni usodo njihovega lastnika. Kaže, da si domače živali ne izbiramo kar tako, tudi če pridejo v naš dom naključno, ima to neki globlji pomen. Domači ljubljenci pri druženju s svojimi lastniki postajajo osebnosti, podobne svojim lastnikom, kar je po vsej verjetnosti posledica močne čustvene povezave z lastnikom, ki deluje na zlitje biopolj in se navzven kaže kot navidezna podobnost med živaljo in njenim lastnikom.
Na podlagi dognanj o medsebojnem energijskem delovanju med živalmi in človekom se je razvila animaloterapija, to je zdravljenje s pomočjo živali. Zdravilno delovanje živali na človeka je bilo človeštvu poznano že v pradavnini, danes pa to sposobnost živali potrjujejo tudi znanstvene študije. Zanimivo je, da psihoterapevtskega delovanja na človeka nimajo le žive živali, ampak tudi njihove slikovne upodobitve, živalske pravljice, živali kot igrače in tudi posnetki živalskih glasov.
Lastniki živali živijo dlje in manj obolevajo
Blagodejen vpliv živali na človekovo zdravje je na podlagi dokazov, da lastniki živali živijo občutno dlje in obolevajo manj kot tisti, ki živali nimajo, potrdila tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Danes številni zdravniki in terapevti priznavajo izjemen terapevtski učinek domačih živali in njihov pozitiven vpliv na celotno družino. Živali so namreč sposobne prenašati probleme družinskih članov vase in samodejno harmonizirati energijsko polje družine. Ljubezen in pozornost svojih lastnikov živali namreč nesebično vračajo s tem, da uglasijo energijo svojega okolja in v človekovem biopolju ustvarjajo posebno energijsko in informacijsko strukturo, kar ima za posledico pozitivni učinek na zdravje družinskih članov. Najnovejše klinične študije so celo dokazale, da psi in mačke preprečujejo razvoj onkoloških bolezni. Specialisti na univerzi Standford v San Franciscu so opravili nekajletne raziskave, v katerih je sodelovalo več kot štiri tisoč ljudi. Ugotovili so, da je pri lastnikih mačk in psov nevarnost obolevanja za rakom kar za 30 odstotkov manjša kot pri tistih, ki nimajo domačih ljubljencev. Raziskave so pokazale tudi, da otroci, ki živijo v družini skupaj s psi ali mački, občutno manj bolehajo in so na splošno zelo odporni proti različnim okužbam. Ena izmed kliničnih študij pa je potrdila, da je kar pri 85 odstotkih bolnikov z različnimi zdravstvenimi težavami, ki so imeli doma pse in mačke, prišlo do občutnega izboljšanja zdravstvenega stanja, izginjanja simptomov ali celo do popolne ozdravitve, medtem ko so njihovi psi ali mački zboleli za enakimi ali podobnimi boleznimi.
Domači ljubljenci so obenem energijski oddajnik in tudi energijski ščit. Pogosto zbolijo in umrejo zaradi bolezni svojega gospodarja, medtem ko se zdravstveno stanje gospodarja nepojasnjeno izboljša. T. i. žrtvovanje se lahko zgodi le pri živalih, ki so s človekom globoko čustveno povezane, kar omogoča prenos energije na ravni nezavednega. Primeri samožrtvovanja živali so zelo pogosti. Znan je primer ženske z nizkim pritiskom in oslabljenim delovanjem srca. Njeno težko zdravstveno stanje se je kar na lepem izboljšalo, ko je zaradi odpovedi srca poginil njen pes. Podoben je primer moškega, ki je imel zaradi kapi paralizirano desno stran telesa. Napad je doživel čez dan, ponoči istega dne pa ga je imel tudi njegov maček, ki je bil prav tako kot gospodar paraliziran po desni strani telesa.
Psi ali mačke, ki dalj časa živijo v družini, sčasoma postanejo del biopolja, ki obdaja družino, in prepoznavajo vse pozitivne in negativne znake, ki tvorijo informacijsko strukturo biopolja. Skupina znanstvenikov z univerze Missouri v ZDA je v svojih študijah potrdila pozitivno delovanje domačih živali na psiho-fizično stanje njihovih lastnikov. Ugotovili so na primer, da starostniki, ki imajo pse, hodijo kar za 28 odstotkov hitreje oz. bolje kot tisti brez psov, medtem ko lastniki mačk za 30 odstotkov manj umirajo za infarktom kot tisti, ki nimajo mačk.
Pes – vodnik, čuvaj ali zdravilec
Številni psihologi opozarjajo, da je pes po svoji naravi pozoren opazovalec in v nasprotju z drugimi živalmi zaznava najmanjše spremembe v počutju ljudi. Pes z vsakim članom družine vzpostavi močno vez, ki je posledica podzavestnega zaznavanja človekovega značaja. Pes v družini sam prepozna svojo vlogo – vodnika, čuvaja ali zdravilca. Znano je, da je mnogo manj medsebojnih nesoglasij v družinah s psi, in tudi če pride do konfliktov, se ti rešijo lažje in hitreje. Strokovnjaki to pojasnjujejo s tem, da prisotnost psa družino zbližuje in krepi medsebojne vezi.
V arhaičnih tradicijah so ljudje svojo moč krepili s totemi določene živali, kar naj bi plemenskim skupnostim dajalo možnost preživetja v surovih življenjskih razmerah.
Medtem ko mačke sprejemajo iz okolja negativno energijo in jo preobrazijo v pozitivno, psi negativni energiji onemogočijo, da bi sploh vdrla v človekovo biopolje.
Ugotovljeno je, da ljudje, ki imajo pse, živijo kar 15 odstotkov dlje od drugih. Fiziologi potrjujejo, da redno božanje psov uspešno zmanjšuje pogostost srčnih napadov in uravnava tlak. Odlični družinski zdravniki so labradorci, najboljši pediatri pa so bernardinci, novofundlandci, collieji, bokserji, srednji in veliki šnavcerji, terierji in španjeli.
Značilnost psov, ki verjetno izvira iz njihovega volčjega izvora, je prirojen nagon po gibanju. Psa je treba vsaj dvakrat na dan peljati na sprehod, kar njegovemu lastniku omogoča zadostno gibanje in s tem zmanjšuje nevarnost razvitja bolezni srca in ožilja, normalizira njegovo težo, tkiva in organe pa redno preskrbuje z zadostno količino kisika. Zato lastniki psov po statističnih podatkih redkeje obiskujejo zdravnike. Sprehodi s psom pa niso koristni le zaradi fizične aktivnosti, ampak tudi zato, ker krepijo socialne vezi med ljudmi, ki se srečujejo na sprehodih s psi.
Posebne raziskave o psihološkem vplivu psov na ljudi z omejenimi sposobnostmi so pokazale, da druženje s psi pri invalidih krepi njihovo notranjo samopodobo in jim daje občutek neodvisnosti, zlasti pa občutek, da jih nekdo potrebuje. Na eni izmed psihiatričnih klinik v ZDA so izvedli klinično študijo, v kateri so pri 90 bolnikih za zdravljenje uporabili pse. V kratkem času je bilo pri 80 bolnikih opazno občutno izboljšanje zdravstvenega stanja. Študija je pokazala, da pride pri zdravljenju s psi do pozitivnih sprememb pri psihonevrozah, saj se pri bolnikih zmanjša občutek socialne izolacije in osamljenosti.
Različne pasme psov imajo različne zdravilne sposobnosti, lahko bi rekli, da so specialisti za različne bolezni. Zdravilni učinek se namreč vzpostavi z glajenjem pasje dlake, pri čemer so vibracije različne glede na pasmo, posledično je različen tudi terapevtski učinek. Nemški in srednjeazijski ovčarji so na primer izvrstni terapevti za otroke, ki imajo težave s hojo. Srnini pinči so specialisti za koordinacijo gibanja. Za zdravljenje gibalnih težav rok je izvrsten zdravnik kokeršpanjel. Konrad Zacharias Lorenz, avstrijski zoolog etolog in ornitolog ter nobelovec je ugotovil, da imajo psi močan vpliv na gibalne sposobnosti otroka in tudi na njegov odnos z okoljem. Ugotovitve dr. Lorenza so spodbudile zdravljenje otrok s cerebralno paralizo, Downovim sindromom in avtizmom s pomočjo psov. Nekatere specializirane klinike, bolnišnice, sanatoriji, domovi za ostarele, domovi za invalide in hospici tako že vrsto let aktivno delujejo z metodami animaloterapije, predvsem kanisterapije, ki dajejo zelo dobre rezultate.
Avstralska psihologinja Linda Martson poudarja, da psi, podobno kot stare fotografije, pomagajo pri odpravljanju zaskrbljenosti in strahu, pri starejših ljudeh pa ohranjajo spomin. V njenih raziskavah so se pri starostnikih, ki so se aktivno ukvarjali s psi, že po treh tednih pojavila znamenja boljše socializacije, zmanjšal se je občutek nemira, v pogovorih pa so kazali mnogo boljšo koncentracijo in spomin.
Zdravilna pasja slina
Psi se od mačk razlikujejo po tem, da so po svoji naravi ekstravertirani, torej usmerjeni navzven, medtem ko so mačke introvertirane, torej usmerjene navznoter ali vase. Kanisterapija ali zdravljenje s pomočjo psov in felinoterapija ali zdravljenje s pomočjo mačk se med seboj sicer razlikujeta po principih in tehnikah, učinek pa je podoben. Mačke zdravijo zato, ker jim je to prijetno in koristno: mačka posrka iz bolnega človeka vso negativno bioenergijo, česar pa pes ne more. Za psa je negativna energija prav tako škodljiva kot za človeka. Pes oddaja pozitivno energijo. Številni bioenergetiki menijo, da se pes napaja z bioenergijo neposredno iz kozmosa, s čimer razlagajo tudi njihovo izjemno vzdržljivost. Pes energijo oddaja tudi med spanjem, kar je poznano iz zgodovine Vikingov, ki so menda pred vsako bitko spali s svojimi psi in si tako pridobili moč. Znano je tudi, da lovci, ki dneve in dneve sledijo živali v prostranstvih sibirske tajge, utrujeni zaspijo s svojimi psi lajkami, pa se zjutraj zbudijo sveži in spočiti, kot da za njimi ne bi bili celodnevni pohodi.
Iz izkušenj ljudskega zdravilstva je znano, da je pasja slina panaceja pri ranah, opeklinah, glivičnih obolenjih in vnetjih. V pasji slini je lizocim – močno antimikrobno sredstvo, ki deluje na gram pozitivne bakterije. Pasji jezik je hrapav in rano očisti, lizocim pa deluje proti mikrobom.
V ljudski medicini je bil pes uspešen zdravnik tudi pri zdravljenju skolioze (krive hrbtenice), kar je bil v preteklosti pogost pojav pri majhnih otrocih. Predel hrbtenice so jim namazali s smetano, ki jo je pes polizal. S takšnim zdravljenjem so v slabih dveh mesecih uspešno pozdravili skoliozo tipa 1 in 2.
Pri revmatizmu, putiki, boleznih jeter, žolčnika in dihal se v animaloterapiji prakticira tehnika, pri kateri stopala polagamo na psa. Pri slabi cirkulaciji krvi v nogah, pri otekanju nog, pri trombozi, krčnih žilah in bolečinah v kolenih se izvaja tehnika, da noge tesno pritisnemo ob psa. Izjemno učinkovita pri zdravljenju tovrstnih bolezni je tudi masaža z lizanjem: pasji jezik namreč stimulira delovanje krvno-žilnega sistema, pasja slina pa deluje proti vnetjem.
Pri radikulitisu, lumbagu in boleznih ledvic prakticirajo tehniko, pri kateri se dotikamo psa s spodnjim delom hrbtenice. Pri boleznih črevesa, zlasti debelega črevesa, sečil in rodil se psa dotikamo s predelom trebuha.
Pri prehladih, glavobolu in težavah z očmi se prislonimo k psu z levim licem, pri bolečinah na desni strani glave, zobobolu na desni strani ali vnetju živca trigeminusa na desni strani pa prislonimo k psu desno lice.
Pri glavobolu v zatilju, ostehondrozi in hipertoniji naslonimo glavo na psa, če pa je pes manjše pasme, si psa namestimo na oboleli predel.
vir: SENSA
