Stročnice, od fižola do boba, so priljubljen red rastlin, ki jih radi dodajamo v svoj vsakdanji jedilnik. Za gojenje so izredno nezahtevne. Uspevajo v toplem vremenu, zato jih sadimo, ko ni več tveganja za zmrzal.
Fižol ima širok razpon barv, oblik in velikosti. V številnih družbah fižol predstavlja nov začetek. V Starem Egiptu so bob pokopali ob mrtvih kot simbol ponovnega rojstva, ki se zgodi spomladi in kot simbol reinkarnacije. Prav zaradi te svete vloge duhovniki niso uživali boba, za običajne ljudi pa je bil in je še danes glavni vir beljakovin.
Gojenje
Vse stročnice potrebujejo sončno lego in dobro odcedno alkalno prst. Zemlji moramo dodati veliko organskega materiala, če želimo, da nam uspevajo. Postaviti jih moramo v zavetje in jim ponuditi ustrezno oporo, ob kateri bodo uspešno rastle. Semena sadimo, ko je zemlja dovolj topla – spomladi ali pa zgodaj poleti. Posajena semena dodobra zalijemo, nato pa do kalitve ne zalivamo, da zmanjšamo tveganje gnitja. Ko rastline že pokukajo ven, prst prekrijemo z zastirko, daleč proč od stebel, zaradi vzdrževanja vlage in preprečevanja rasti plevela. Med kaljenjem je treba rastline zavarovati pred polži, ščitkarji, resarji in pred pršicami. Stročnice lahko prizadenejo tudi glivične bolezni, ki pa so odvisne od podnebja in sezonskih razmer.
Nizki fižol bogato obrodi le kratko obdobje 3–4 tednov leto, medtem ko visoki fižol, daje pridelek na vsakih 8 tednov, čeprav potrebuje več časa da se razvije. Fižol je dobro saditi zaporedoma, na obdobje 4–6 tednov za 6 plodnih mesecev. Stroke moramo redno pobirati, da rastlina razvije nove plodove. Pobiramo jih, ko so mladi in nežni, dolgi približno 15 centimetrov, preden semena nabreknejo in strok postane nagrbančen. Poglejmo si, katere vrste poznamo.
Nizki fižol
Zraste do 50 centimetrov visoko in ne potrebuje opore. Rastlina bogato obrodi približno 2 meseca po setvi, na voljo pa je veliko sort, zato brez problema najdemo takšno, ki je primerna za naše podnebje in čas setve. Najbolj znani sorti pri nas sta češnjevec z rdečimi lisami in lisički, pri katerih je pol zrna belega, preostali del pa je rdeče, rumene, rjave ali črne barve.
Visoki fižol
Zraste do 2 metra visoko in potrebuje veliko dodatne opore. Palice, prekle, mrežo, trinožnik ali pa lok. Nekoliko kasneje obrodi kot nizki fižol, vendar da trikrat več ploda na rastlino. Na voljo imamo veliko vrst, pri nas pa so najbolj priljubljene vrste jabeljski stročnik, klemen, ptujski maslenec, jeruzalemčan, sivček, jabelski pisanec, maslenec rani, kiro in cipro.
Laški fižol
Trajni laški fižol, poznan tudi kot ruški fižol, lahko živi do 7 let, vendar s časom njegova rodnost upade, zato ga je bolje zamenjati. Raje ima hladnejše razmere. Korenine požene, ko se spomladi otopli, močno pozno poleti in jeseni, odpre pa tik pred zimo. Ta rastlina je poznana tudi po svojih velikih okrasnih cvetih. Najbolj priljubljena sorta znotraj te vrste je emergo, ki je priljubljena predvsem zaradi svojih belih ali živo rdečih cvetov.
Dolga vigna
Poznan tudi kot fižol brez nitke, je primernejši za toplejše razmere. Rodi svetlo zelene zaobljene stroke, ki so debeli 1 centimeter, po okusu pa spominjajo na šparglje.
Bob
Bob uspeva v hladnejšem obdobju, raste v pokončnih grmih, ki so visoki 1–1,5 metra, spomladi pa obrodijo velike stroke. Zelo mlade stroke lahko zaužijemo cele, z zorenjem pa postanejo trši. Bob se uporablja kot rastlina za zeleno gnojenje in se običajno sadi na gredici, kjer se jim bo lahko spomladi pridružil paradižnik. Potrebuje veliko hranil, najbolj pa uspeva v bogati in rodovitni prsti. Pri bobu poznamo nizke in visoke sorte, s ploščatimi stroki.
Fižol ni le dober vir beljakovin, ima tudi dve presenetljive koristi za zdravje. Je dober vir silicija, minerala, ki je pomemben za vzdrževanje močnih kosti in zdravega vezivnega tkiva. Stročji fižol pa vsebuje za srce zdravo maščobno kislino omega 3. Pri veliko vrstah stročnic lahko jemo sveže in cele plodove, ko so še mladi ali pa jih pustimo, da dozorijo in se posušijo na rastlini.
vir: DOM IN VRT.SI
