V nas se porodi, ko je opaženo dejstvo, okoliščina ali dejanje v nasprotju z našimi ustaljenimi predstavami ali željami, a ti so pogosto sprti z resničnostjo. Ego je soočen z nečim, česar ne more prebaviti, zato hipoma zbere veliko čustvene energije ter jo usmeri v nasprotovanje, upor.
Jeza je pogosta vsebina naših odnosov, zato povzroča velik delež karmičnega bremena. Veliko jeze gre na rovaš frustriranih, zatrtih želja. Še nikoli ni bil zunanji svet tako mikaven; skušnjav – zapeljivih dobrin, možnosti za užitke ter priložnosti za mikavna izkustva je vse več, vse to pa v sodobnem človeku poraja želje brez konca, ki pa jih praktično ni mogoče uresničiti. Postajamo vse bolj izbirčni, zahtevni in sebični, naši odnosi pa gredo s slabega na slabše; so vse bolj plitvi, omejeni na kratko informacijo, oropani čutenja in globine, zato nas vse manj zadovoljujejo. Civilizacijski vrtinec nas vse bolj vleče v umetni svet prostorov in predmetov, kjer je vse plačljivo in pogojeno, in trga naš stik z naravo. A v tem svetu ni mogoče najti sreče ali neskaljenega zadovoljstva, saj ob še tako veliki uresničeni materialni želji duša ostane lačna. Tisto, kar si želi, pač ni s področja materialnosti.
Ko iz resničnega sveta vse bolj bežimo v virtualni svet in naše predstave o stvarnosti ob tem postajajo vse bolj nerealne in izmaličene, se jeza poraja na vsakem koraku. Dandanes moški nimajo več svoje jame, kamor bi se zatekli in stvari v miru prežvečili. Nekako se od njih pričakuje, da so civilizirani in obvladani. To že samo po sebi ustvarja stisko in jezo.
Zanimivo je, da se nekateri z jezo igrajo in jo izkoriščajo kot orodje za dokazovanje svoje superiornosti in uresničevanje svojih sebičnih ciljev. Ko denimo nezadovoljstvo nad kakim partnerjevim dejanjem (ali nedejanjem) izkoristijo za napad nanj, v njem budijo občutek krivde in neustreznosti ter tako utemeljujejo svojo superiornost. V zakonskih zvezah takim dejanjem marsikdaj sledijo tihi tedni, ko pride zaradi hude zamere prizadetega do popolnega komunikacijskega mrka, vse dotlej, dokler se užaljenost ne poleže.
Jeza ima lastnost kopičenja; nezadovoljstvo se določen čas nabira, nato pa, po navadi zaradi povsem nepomembne malenkosti, pride do izbruha, ‘prelitja čaše’, ko se v nenadzorovanem navalu čustveno izpraznimo.
Nekatera ljudstva – denimo Kitajci in Japonci – jeze ne kažejo, temveč jo tlačijo vase. To je zelo nezdravo omejevanje svobode izražanja. V jezi potlačena čustvena energija mora najti izhod skozi različne ‘ventile’ v obliki grobosti ali agresivnosti.
vir: SENSA
